Prva gimnazija
Leta 2020 je minilo 170 let, odkar je bila v Mariboru ustanovljena Nižja državna realka, najstarejša predhodnica današnje Prve gimnazije. Med pripravami na slovesnosti ob jubilejnem letu je ravnatelj Herman Pušnik naročil tudi restavriranje starega urnega mehanizma.
Ob jubileju je šola pozvala nekdanje dijake, naj napišejo svoje zgodbe, da bi pripravili knjigo »170 zgodb«. V eni izmed zgodb je nekdanji dijak Aleš Lombergar zapisal, kako je leta 1979 skrivaj polepšal neposrečeno številčnico, ki je takrat kazila fasado. Leta 2000 so jo ob obnovi fasade spet pogršali, zato sta nekdanja sošolca in prijatelja notar Gorazd Šifrer in restavrator Aleš Lombergar predlagala ravnatelju, da bi rekonstruirala številčnico, kakršna je bila leta 1873. Šifrer je projekt financiral, Lombergar pa vodil restavratorska dela.
Velika pozornost je bila usmerjena v preučevanje starih fotografij in razglednic, iz katerih je uspelo natančno rekonstruirati prvotno podobo številčnice in tudi njeno usodo skozi čas. Številčnica je na fotografijah do prve svetovne vojne videti lepo vzdrževana, v času kraljevine srbskih Karađorđevićev pa je zaradi zanemarjanja začela propadati, zato je na fotografiji iz leta 1949 številčnica do nerazpoznavnosti zarjavela. Desno je slika iz leta 1969, ko so fasado in streho Prve gimnazije temeljito prenovili, ki kaže sveže naslikano številčnico, na katero pa niso narisali rimskih številk, ampak v duhu takratnega časa, preproste debele črte.
Neorenesančna palača višje realke, v kateri je danes Prva gimnazija, je ena izmed najlepših stavb v Mariboru. Brezhibna in očarljiva arhitektura Wilhelma Bucherja močno odstopa od povprečne arhitekture v Mariboru. Ne le tiste izpred leta 1873, ampak tudi sodobne. Da gre za palačo osupljive mogočnosti, kaže tudi kritina na strehi. Streha je bila ob nastanku prekrita s kamnitimi ploščami velikosti 60 x 60 cm. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je palača Prve gimnazije med ostalimi stavbami v mestu, kot biser med frnikolami.
Originalna fotografija iz leta 1873 je bila posneta, ko so stavbo zgradili in je skoraj do nerazpoznavnosti porumenela in obledela. Hrani jo Pokrajinski arhiv Maribor. Njen avtor je takratni pomemben mariborski fotograf Henrik Krappek. Na fotografiji se vidi številčnico še brez kazalcev, saj so kazalci del urnega mehanizma, ki so ga vgradili šele dobro leto pozneje.
Digitalno jo je restavriral mojster David Tavčar iz studia Artiko v Ljubljani.
Poleti 2020 sta bili poskusno vgrajeni dve plastični maketi. Pri delu nam je pomagal urarski mojster Ivan Zernko, ki je nekaj mesecev prej dokončal restavriranje starega urnega mehanizma. Od končne številčnice se maketi precej razlikujeta, saj je bil šele kasneje v zbirki Primoža Premzla najden boljši vir – razglednica z motivom spomenika admirala Tegetthofa, izdelana po fotografiji, ki je bila narejena v oblačnem popoldnevu, ko je bila številčnica v senci in se zato na uri bolj natančno vidijo številke. Na ostalih fotografijah in razglednicah se številke zelo slabo vidijo, ker so bile fotografirane v močnem soncu in je bela številčnica na njih presvetljena, zato iz njih ni bilo možno natančno razbrati velikosti številk.
Nova številčnica je bila oblikovana natančno po vzoru stare, a izdelana na mnogo boljši način. Prvotna številčnica je bila z lakom naslikana na jekleno pločevino, nova pa izdelana iz emajliranega kaljenega stekla, ki je zelo odporno na staranje in bo svoj lesk ohranila sto in več let. Emajl za kaljeno steklo je žgani pri 700 stopinjah in zato zelo odporen. In če so emajlirane kovinske številčnice po svetu kar pogoste, pa so steklene nekaj povsem novega. Steklo pa je zahtevalo posebno pritrjevanje. Uporabljeno je bilo posebno lepilo, namenjeno pritrjevanju stekla na zid, dodatno pa je bila številčnica pritrjena še z vijaki. Lepljenje številčnice smo zaupali keramičarju, mojstru Juretu Mesariču.
Leta 2021 ob 170-letnici Prve gimnazije Maribor je ravnatelj Herman Pušnik povabil župana Mestne občine Maribor Aleksandra Sašo Arsenoviča in ga popeljal na ogled po stalni razstavi o zgodovini šole ter vse do podstrešja, kjer si je župan ogledal obnovljeno šolsko uro ter tudi slavnostno pognal urno nihalo. Ob tej priložnosti je poudaril: »Projekt obnove ure ni majhna stvar in izjemno sem vam hvaležen za uspešno zamišljen in izveden projekt, za strokovnost in samoorganizacijo akterjev ter za odnos do zgodovine in kulturne dediščine. To je primer dobre prakse, ki je lahko s svojo uspešno izvedbo spodbuda oziroma navdih ostalim za uresničevanje podobnih projektov v našem mestu.«
Stolnica
Po uspešno rekonstruirani številčnici na palači Prve gimnazije, sta v začetku leta 2021 Mariborčana Aleš Lombergar in Gorazd Šifrer dala pobudo za rekonstrukcijo številčnic na zvoniku mariborske Stolnice. Šlo je za zelo zahteven projekt tako s tehničnega kot tudi finančnega vidika, ki sta se ga avtorja lotila z veliko predanostjo, notar Gorazd Šifrer je zbiral donacije, restavrator Aleš Lombergar pa zbral in preučil zgodovinsko slikovno gradivo in zasnoval ter vodil delo. Njun načrt je bil rekonstruirati številčnice z rimskimi številkami in zlatimi kazalci, ki so ta zvonik krasile nekoč. Organizacijsko je delo potekalo kot projekt Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine, ki je neprofitna nevladna organizacija.
Sedmino potrebnega denarja je zavod ZVAD pridobil na razpisu Mestne občine Maribor za sofinanciranje projektov s področja kulture, ko pa je stekla akcija zbiranja donacij preko medijev in družbenih omrežji, je donacijo prvi nakazal mariborski župan Aleksander Saša Arsenović s svojega osebnega računa, kar je bila zelo lepa simbolna gesta naklonjenosti, ki je dala projektu dodaten zagon. Odločilna za projekt pa je bila donacija zavarovalnice Grawe, ki je podprla projekt kar s četrtino potrebnega denarja. Skrb za kulturno dediščino vseh, ki so prispevali k obnovi, je dokaz zavedanja o tem, kako pomembno je ohranjati stvari iz preteklosti lepe in v dobrem stanju.
Vsem donatorjem se ob tej priložnosti najlepše zahvaljujemo.
Začetek vsake raziskave na področju kulturne dediščine je faza zbiranja slikovnega in pisnega gradiva iz preteklosti. Največ gradiva o mariborski stolnici hrani Pokrajinski arhiv Maribor, zelo pomembno slikovno gradivo smo dobili tudi od našega najpomembnejšega zasebnega zbiralca Primoža Premzla, Štajerski deželni arhiv v Gradcu, arhiv ZVKDS ter Škofijski arhiv Maribor in nekaj privatnih zbirateljev, ki so se odzvali našemu pozivu na družbenih omrežjih. Iz preučevanja podob iz preteklosti smo lahko dobili lep vpogled v razvoj in spreminjanje podobe ure.
Številčnice so bile v preteklosti večinoma naslikane na zid in ker je ta tehnika precej neobstojna, so morali številčnice obnavljati na vsakih deset let. Leta 1908 so številčnice obnovili poslednjič v Avstro ogrski monarhiji. Sledila je dolga doba odsotnosti skrbnih gospodarjev, saj so številčnice zanemarjali vse do leta 1969. Šele četrt stoletja po revoluciji so zvonik in številčnice naposled le obnovili. Ni pa razumljivo, zakaj so se takrat odločili, da grafično podobo številčnic modernizirajo in rimske številke nadomestijo s preprostimi črtami.
V nemirnih časih konca 18. stoletja, ko se je Avstrija s Prusijo borila proti francoskim revolucionarjem, so se mariborski meščani odločili, da bodo posodobili mestno župnijsko cerkev. Načrte so naročili pri dunajskemu dvornemu arhitektu Josefu Hillebrandtu, ki je prav takrat risal načrte za posodobitev dunajskega Burgtheatra.
Originalni načrt iz leta 1796 hrani Pokrajinski arhiv Maribor.
Na načrtu je arhitekt narisal tudi uro in njegova risba je bila osnova za našo rekonstrukcijo. Gre za navihano risbo, arhitekt je namreč v številčnico vnesel dinamiko. Ko se kazalec spušča od 1 proti 6, so številke vse bolj obrnjene naprej, kot da bi tekle, potem pa se do dvanajstice čas sklene in zato je dvanajstica usločena nazaj, kot tekač, ki priteče v cilj. In te posebnosti smo ohranili, saj dajejo uri dušo.
Julija 2021 je sledila poskusna vgradnja maket nove številčnice, da so lahko avtorji projekta preverili, če je predlog grafične podobe številčnice ustrezen ali pa ga bo treba še dodatno prilagoditi. Računalniški ekran je namreč lahko zelo varljiv za človeško oko, še posebej ko gre za v realnem svetu velike in oddaljene dimenzije.
Na stolnici so preverili dve različni grafični podobi številčnice, ena je bila nekoliko strožje oblikovana – lahko bi ji rekli »bolj črkoslikarska«, druga pa je v celoti ohranila nenavadno dinamiko v številkah.
Ker je odtenek modre barve na načrtu nezanesljivo izhodišče, saj je lahko v dveh stoletjih obledel ali oksidiral, so uporabili odtenek modre barve pigmenta »modrega turkiza«, ki je bil v takratnem slikarstvu najbolj cenjen pigment za slikanje neba.
Sledil je dvig štirih številčnic iz emajliranega kaljenega stekla. Vsaka številčnica je bila razdeljena na pet delov in skupaj je bilo dvajset delov številčnic težkih skoraj 1000 kg. Emajlirane številčnice so bile po naših načrtih izdelane v steklarstvu Resnik Glass v Krškem.
Dvigovanje velikih in težkih številčnic na vrh zvonika je bilo simbolno najmočnejše, zato ne preseneča, da je takrat nastalo nekaj najlepših fotografij.
Ko so bile številčnice vgrajene, je iz njih zasijala turkizno modra barva, ki meji na zelenkasto, zato je njen izgled zelo odvisen od barve svetlobe. Spreminja se med jutranjo zlato svetlobo, belo jasnino poldneva, sivino oblačnega vremena in je vsakič nekoliko drugačna. Ker je površina turkizno modrega polja bolj gladka od bele obrobe z rimskimi številkami, se v njem zrcalijo tudi nebo in oblaki. Vsaka od štirih številčnic je zaradi izjemne velikosti sestavljena iz petih delov, ki so nalepljeni na zid s posebnim lepilom, posebej za ta namen uvoženim iz Nemčije in naknadno še privita s 16 vijaki. To zahtevno lepljenje je opravil keramičar, mojster Jure Mesarič.
Že med vgradnjo makete je postalo jasno, da kazalci iz leta 1890 niso skladni s klasicistično podobo novih številčnic, zato so rekonstruirali tudi kazalce po arhitektovem načrtu.
Glave in repe kazalcev je mojstrsko izdelal klepar Žarko Šerc, ročice kazalcev je izdelal kovač Alojz Verbnjak, pozlatila pa jih je Silvana Veić.
Današnja številčnica se tesno navezuje na preteklost, sedanjost in prihodnost. Iz preteklosti sta Lombergar in Šifrer vzela najboljše: podobo ure, kakršna je na načrtu dunajskega dvornega arhitekta Josefa Hillebrandta iz leta 1796. Ta vir sta uspešno nadgradila z najboljšimi obstoječimi tehničnimi možnostmi iz sedanjosti – tako uporabljeni materiali kot tudi grafični del priprav in celotna ekipa je delovala v znamenju vrhunskosti. Vse to z namenom, da bodo številčnice krasile Stolnico tudi daleč v prihodnost.
»Meniva, da sva z mestotvornim prispevkom dokazala, da je možno tudi sredi epidemije in brez naročnika projekta narediti velike korake, ki v prvi vrsti popravljajo podobo zapuščenosti, zanemarjenosti in celo nepravilnosti v arhitekturi iz obdobja po 2. svetovni vojni.«
Rotovž
Jeseni leta 2021 je Mestna občina Maribor naročila rekonstrukcijo številčnic in kazalcev na stari mestni hiši ter vgradnjo novih urnih pogonov ter računalniškega krmiljenja. Stara ura, ki je bila vgrajena pred okrog 20 leti, se je namreč nenehno kvarila in večino časa stala, njene številčnice in kazalci pa tudi niso bili posebno lepi. Projekt je bil zahteven, ker je bil rok za izdelavo zelo kratek. Preučevanje starih fotografij in razglednic je pokazalo, da so bile številčnice do leta konca 19. stoletja narisane na zid. Leta 1900 so v zidovih zvonika na stari mestni hiši prebili tri okrogle odprtine in vanje vgradili številčnice iz mlečnega stekla, ki so bile ponoči osvetljene. Številčnice in kazalci iz leta 1900 so bili zelo lepi, a so jih kasneje večkrat zamenjali in spremenili.
Rekonstrukcija je v celoti vrnila izgled številčnic in kazalcev iz leta 1900. Projekt je načrtoval in vodil restavrator Aleš Lombergar iz Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine. Tudi številčnice na stari mestni hiši so, tako kot prej na Stolnici in Prvi gimnaziji, iz emajliranega kaljenega stekla. Če je bilo pri prejšnjih dveh urah to neobičajno in novo, pa je bilo na Rotovžu to samoumevno, saj morajo številčnice prepuščati svetlobo. Prva osvetlitev številčnic leta 1900 je bila verjetno plinska, saj je bila takrat plinska tudi osvetlitev ulic v mestu.
Na Grajskem trgu v Mariboru je prva električna žarnica zasvetila sicer že leta 1883. Elektriko je dobivala iz enosmernega dinama, ki ga je poganjal parni stroj v Scherbaumovem mlinu, ki je stal nekoč v sosednji ulici škofa Držečnika. Pravo električno napeljavo na izmenični tok pa je Maribor dobil šele po letu 1914.
Kaljena opalescentna stekla z emajliranimi rimskimi številkami so vgrajena v okrogla okna iz nerjavečega jekla. Okna so zasnovana tako, da se lahko odprejo in tako omogočijo dostop do zunaje strani številčnic in kazalcev. To nam je omogočilo vgradnjo pogonskih motorjev in kazalcev, ko je bil gradbeni oder že odstranjen. Mestna občina Maribor je motorne pogone ure in elektronsko krmiljenje naročila pri urarju Lebaroviću v Zagrebu. Možnost odpiranja številčnic in dostopa do zunanje strani je zelo koristna tudi za urarja, ko nastavlja točnost kazalcev. Zdaj lahko to stori ena oseba sama, sicer pa bi bila potrebna dva, da bi lahko eden od zunaj opazoval položaj kazalcev, drugi pa nastavljal točnost pri motornih pogonih.
Kazalci so po obliki enaki tistim iz leta 1900. Po načrtih Aleša Lombergarja iz Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine so bili kazalci z laserjem izrezani iz jeklene pločevine, potem pa jih je oblikoval klepar, mojster Žarko Šerc, ki je pred tem klepal že glave in repe kazalcev za Stolnico.
Rekonstrukcija oblike kazalcev iz začetka 20. stoletja je bila zelo zahtevna, saj je Rotovž na vseh fotografijah in razglednicah slikan v celoti ali celo skupaj s sosednjimi hišami, zato je bila ura na slikah vedno izredno majhna. Kazalci so imeli precej zapleteno obliko, ki je ni bilo enostavno razbrati iz starih slik. V pomoč so nam bile slike ohranjenih starih ur s podobnimi kazalci, ki smo jih našli v knjigah in na spletu.
Nove ure si je prišel ogledati župan Mestne občine Maribor, Aleksander Saša Arsenovič, ki je naklonjen varovanju kulturne dediščine. Župan je leta 2017 prejel za svoj izjemni prispevek k ohranjanju kulturne dediščine prestižno državno priznanje s tega področja imenovano po Francetu Steletu, slovenskem umetnostnem zgodovinarju in konservatorju.
Ob njegovem obisku je mestni fotograf Marko Pigac naredil niz izjemno lepih in kvalitetnih posnetkov. Na posnetku sta ob županu še mojster Žarko Šerc, ki je oblikoval kazalce ter levo restavrator Aleš Lombergar iz Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine.
Nova ura je podnevi bela, kot je bila tista iz leta 1900, ki je bila izdelana iz opalescentnega stekla, ponoči pa je enakomerno osvetljena s šestimi LED svetili v topli barvni svetlobi.
Pogonski motorčki in zobniški prenosi, ki delijo vrtenje urnega in minutnega kazalca so zelo majhni v primerjavi s starimi mehanskimi stolpnimi urami, ki so pogosto zasedle celo nadstropje v zvoniku. Mehansko uro so iz zvonika na Rotovžu odstranili že v 60. letih, ko so vgradili električne pogone, številčnice in kazalce Iskrine tovarne ur, ki je po licenci nemške tovarne Braun izdelovala ure, ki so bile vgrajene po vseh uradih, šolah, bolnišnicah, tovarnah in ulicah po celi Jugoslaviji. Sledovi nekdanje mehanske ure so vidni na spodnji strani stropa na panoju 2, kjer so tri odprtine za vrvi, na katerih so bile obešene uteži, ki so poganjale uro in zvonenje.